Prehrano na osnovi živalske hrane (angl. animal-based diet) si lahko predstavljamo kot mesojedo prehrano, ki ji dodamo nekaj hrane rastlinskega izvora. Nekatere osebe rastlinsko hrano vključujejo, da povečajo raznolikost obrokov, dr. Paul Saladino pa predstavlja z znanostjo in izkušnjami podprte razloge, zakaj bi ta način prehranjevanja lahko bil za določene ljudi ustreznejši od običajne mesojede prehrane.
Dr. Paul Saladino se je sprva ukvarjal s popolnoma mesojedo prehrano in o njej napisal tudi odlično knjigo The Carnivore Code.[1] Z mesojedo prehrano je razrešil svoje zdravstvene težave, kot so pogosta vnetja kože in astma, katerih mu ni uspelo odpraviti z vegansko in paleo prehrano. A sčasoma je tako pri sebi kot pri nekaterih od svojih strank opazil, da ima težave z elektroliti (npr. krče med fizično aktivnostjo ter srčne palpitacije – trenutke neobičajnega bitja srca), slabši spanec in nižji nivo spolnega hormona testosterona. Te pojave je raziskal in se odločil, da poskusi v svojo prehrano vključiti manjše količine ogljikovih hidratov iz najmanj škodljivih rastlinskih in živalskih virov – sadja in surovega medu. Nastali način prehranjevanja je poimenoval prehrana na osnovi živalske hrane (angl. animal-based diet) – torej prehrana, ki še vedno sestoji večinoma iz živalske hrane ob njej pa vključuje manjši delež rastlinske hrane, ki služi kot vir ogljikovih hidratov.[2,3]
Prehrana z dodanimi ogljikovimi hidrati je omenjene težave razrešila tako pri dr. Saladinu kot njegovih strankah. Posledično dr. Saladino meni, da je mogoče s ketogeno prehrano pretiravati – dobro se zaveda, da sta ketoza (stanje, ko telo za energijo porablja večinoma maščobe, nivo inzulina pa je nizek) in postenje zelo koristna za zdravje, a ni mnenja, da je za vse ljudi dobro, da so neprestano v stanju ketoze. Prepričan je, da je inzulin kljub temu, da je zaradi inzulinske odpornosti na precej slabem glasu, zelo pomemben hormon in je ključen za zadrževanje elektrolitov v telesu. Sproščanje inzulina najbolj vzpodbujajo ogljikovi hidrati in to je tudi razlog za njihovo vključitev v prehrano na osnovi živalske hrane.[3]
Dolgoročno stanje ketoze ob prehani, ki vsebuje zelo malo ogljikovih hidratov, lahko povzroči pospešeno izgubo elektrolitov, zato so predvsem ob običajni ketogeni prehrani (taki, ki ob živalski hrani vključuje obilo zelenjave) zelo pogosta prehranska dopolnila za elektrolite ter uživanje večjih količin soli. Povzroči tudi naravno obliko inzulinske odpornosti (ne gre za bolezen presnove kot pri sladkorni bolezni tipa 2), saj določena tkiva, na primer mišice, porabljajo manj glukoze (se "upirajo" vplivu inzulina, ki sporoča, naj sprejmejo glukozo v celice), da je več ostane za možgane, rdeče krvničke, žleze in ostala tkiva.[3]
Dr. Saladino je ob svojem prehranskem eksperimentu presenetljivo ugotovil, da se je njegov nivo krvnega sladkorja (pred obrokom oziroma "med postenjem") ob uvedbi ogljikovih hidratov dejansko znižal (glede na stanje ob popolnoma mesojedi prehrani z zelo malo ogljikovimi hidrati). Razlog je zgoraj omenjena inzulinska odpornost ob ketogeni prehrani, ki povzroči, da je nivo krvnega sladkorja višji, hkrati pa se zaradi prehrane z zelo malo ogljikovimi hidrati s časom ne spreminja močno (ni izrazitih vrhov po obrokih). V njegovem primeru se je krvni sladkor (pred obrokom) znižal iz okrog 5,3 mmol/L (ob ketogeni mesojedi prehrani) na okrog 4,1 mmol/L (ob prehrani z ogljikovimi hidrati). Zaradi ogljikovih hidratov v prehrani se njegov krvni sladkor po obroku res lahko dvigne do okrog 7,8 mmol/L, a nato hitro pade (vrhovi so zelo ozki), ker njegovo telo ni odporno na inzulin. To je bistvena razlika med običajnim delovanjem telesa in boleznimi presnove. Po dveh mesecih je preveril tudi svoj nivo inzulina med postenjem in ugotovil, da se ta v primerjavi s predhodno ketogeno prehrano ni spremenil – torej ni postal bolj odporen na inzulin.[3]
Tudi v primeru, da v prehrano vključimo določene količine sadja in/ali medu, še vedno gre za evolucijsko primerno prehrano. Tak vzorec tudi danes vidimo v plemenu Hadza, ki ga je dr. Saladino tudi osebno obiskal, kjer imajo lovci-nabiralci jasno hierarhijo zaželenosti hrane. Njihova najbolj zaželena hrana je meso in organi. Če ga najdejo, prav tako radi pojedo sadje ali med. Gomolje in semena pričnejo iskati le, če boljša hrana ni na voljo.[4] Dr. Saladino opominja tudi, da fruktoza, ki jo zaužijemo v sadju, nima enakih (negativnih) vplivov na telo, kot ga ima izolirana fruktoza na primer v sladkih pijačah.[5]
Prehrana na osnovi živalske hrane, ki vključuje nekaj sadja ali surovega medu, utegne biti dobra izbira za vse, ki ob dolgoročni mesojedi ali običajni ketogeni prehrani opažate posledice težav z elektroliti (mišične krče med vadbo ali v postelji, neobičajno bitje srca, bolečine v mišicah, slab spanec ipd.). Če tovrstnih težav nimate in se ob trenutni prehrani dobro počutite, kot tudi dr. Saladino pogosto pove, ne rabite spremeniti ničesar.
Koristi prehrane na osnovi živalske hrane so najverjetneje zelo podobne ali celo enake kot pri mesojedi prehrani.
Nabor hrane pri prehrani na osnovi živalske hrane je zelo podoben kot pri mesojedi prehrani. Osnovo prehrane predstavlja hrana živalskega izvora "od nosa do repa:" meso mišic, meso organov, jajca in ribe. K prehrani lahko spada tudi surovi med.[2] Pomemben del prehane je tudi kostna juha, ki vključuje kolagen ter ostala hranila iz kosti ter vezivnega tkiva. Saladino trdi, da kostna juha uravnoteži aminokisline iz mesa mišic.[6] Moje lastne izkušnje kažejo, da je kostna juha zelo pomembna za moje počutje in nivo energije.
Viri mesa so lahko na primer govedo, prašiči, ovce, kokoši, purani in divjad. Če je mogoče, izberite živali, rejene na pašniku. Najugodnejši maščobni profil izmed teh imajo prežvekovalci (na primer krave, ovce in srne) zaradi nizkih količin linolejske kisline, ki spada med maščobne kisline omega-6.[5] Če uživate ribe, izberite divje ribe in jih uživajte zmerno zaradi onesnaženosti vod s težkimi kovinami. Če uživate jajca, jih skušajte pridobiti od živali s pašnika. Izognite se živalim, hranjenim s koruzo in sojo, saj v svojem maščobnem tkivu kopičijo večje količine linolejske kisline.[2]
Drugi del prehrane na osnovi živalske hrane predstavlja rastlinska hrana z najmanj obrambnimi spojinami (glejte spekter škodljivosti rastlinske hrane). To je predvsem sladko in nesladko sadje ter jagodnice. Med sladko sadje spadajo na primer jabolka, oranže, hruške, melone in banane. Med nesladkim sadjem najdemo razne buče, bučke, kumare, olive in avokado.[2]
Vključite lahko tudi rastlinsko hrano srednje škodljivosti, kot so gomolji (sladki krompir, korenje), fermentirana zelenjava (kislo zelje, kisle kumarice) in zelišča (rožmarin, timijan, bazilika, origano, meta, peteršilj).[2]
Žita (pšenica, koruza, oves, ajd), stročnice (fižol, grah), razhudnikovke (paradižnik, krompir, paprika, jajčevec), olja iz semen (sončnično, repično), semena (lan, chia, sončnica), kava, oreščki, špinača, križnice (zelje, cvetača, brokoli, ohrovt), luki (čebula, česen, por) in določene začimbe (poper, kumina, kurkuma) spadajo med hrano z največ škodljivimi spojinami, kateri se velja popolnoma izogniti.[2] Ponovno velja, da so različni ljudje na hrano različno občutljivi, a najverjetneje nihče ne bo opazil posebnih zdravstvenih koristi, če to hrano vključi v svojo prehrano (in ne pomanjkanja, če je ne).
Ob mesojedi prehrani in prehrani na osnovi živalske hrane štetje kalorij in sledenje strogemu razmerju med makrohranili – ogljikovimi hidrati, beljakovinami in maščobo – ni potrebno. Tisti, ki vas razmerja zanimajo, pa jih lahko preberete spodaj. Povzeta so po knjigi dr. Saladina.[2]
Mesojeda prehrana:
Prehrana na osnovi živalske hrane:
