Na določeni točki v zgodovini človeštva se je naše zdravje korenito poslabšalo skoraj "čez noč." To je bilo okrog 12.000 let nazaj med neolitsko revolucijo – časom, ko so naši predniki pričeli kmetovati.
Arheologija razbija še eno sveto prepričanje: da je bila človeška zgodovina zadnjih nekaj milijonov let dolga zgodba o napredku. Zadnja odkritja nakazujejo, da je bila uvedba kmetijstva, domnevno našega največjega koraka proti boljšemu življenju, na mnogo načinov katastrofa, od katere si nikoli nismo opomogli. S kmetijstvom so prišle hude družbene in spolne neenakosti, bolezni in nadvlada peščice ljudi nad ostalimi – mnoge značilnosti, ki še danes sramotijo naš obstoj.[1]
Čeprav danes živimo dlje kot kadar koli v naši preteklosti, je naše splošno zdravje slabše. Kronične bolezni so neobvladljive kljub vseh tehnologiji in napredku. Trditev, da je razvoj kmetijstva odgovoren za večino prijetnih stvari današnjega časa, je zelo drzen intelektualni skok, ki se zanaša na veliko neraziskanih predpostavk.
Članek je povzet po poglavju Our Worst Mistake knjige dr. Paula Saladina.[2]
Ena najpogostejših predpostavk je, da so bila naša življenja pred uvedbo kmetijstva neprijetna, surova in kratka. Način življenja današnjega plemenskega prebivalstva kaže drugačno sliko. Pripadnice_ki sodobnih skupnosti lovcev-nabiralcev, kot so !Kung, Hadza, Inuiti in Masaji, uživajo v zdravju do poznih let svojih življenj in v splošnem ne podlegajo epidemiji kroničnih bolezni, ki pesti zahodne civilizacije.
Trditev, da je življenjska doba v tovrstnih skupnostih krajša od naše, navadno ne spremljajo podatki o smrtnosti zaradi nesreč. V prvih 15 letih življenja lovca-nabiralca je verjetost za smrt od 75- do 199-krat večja kot v zahodni družbi. K temu prispevajo dejavniki, kot so dostop do pitne vode, higienske razmere, nalezljive bolezni in hujše poškodbe.
Primerjave med njihovo življenjsko dobo in življenjsko dobo v zahodnih civilizacijah so običajno zaslepljene z umrljivostjo otrok, ki zniža povprečno življenjsko dobo. Kljub temu je zdravje starejših v teh skupinah boljše kot v zahodnih civilizacijah.
Ampak ali ni higienski napredek rezultat razvoja, ki ga je povzročilo kmetijstvo? Namen tega članka ni trditi, da je ves napredek od našega prejšnjega načina življenja kot lovci-nabiralci (z močnim poudarkom na lovci) popolnoma slab, pač pa, da je skupaj z nekaj prednostmi prišlo veliko slabosti, med katere spadajo tudi danes vseprisotne kronične bolezni. Predvideva se, da je 88 % zahodnega prebivalstva podvrženega boleznim presnove, zgodnjim znakom sladkorne bolezni in odpornosti na inzulin. Inzulinska odpornost je povezana z veliko večino kroničnih bolezni sedanjosti, vključujoč sladkorno bolezen, bolezni srca, visok krvni tlak in neplodnost.
Na področju duševnega zdravja za depresijo in tesnobo (anksioznostjo) trpi 600 milijonov ljudi po celem svetu. To število se je v obdobju zadnjih desetih let povečalo za 17 %. Demenca v zahodni družbi pesti 50 milijonov ljudi, pričakuje pa se, da se bo to število do leta 2050 potrojilo. Res je, da imamo v zahodni civilizaciji precej čudovitih umov, ampak kot celotna skupnost imajo lovci-nabiralci bolj zdrave možgane in telesa.
Čeprav se zdi, da živimo dlje, smo na žalost zelo nezdravo prebivalstvo. Ne pustite se zmesti varljivim ocenam življenjske dobe zaradi smrtnosti otrok. Lovci-nabiralci v primerjavi z nami izkazujejo skoraj nadčloveško zdravje in življenjsko energijo, hkrati pa prej omenjene kronične bolezni, ki izhajajo iz odpornosti na inzulin, depresija in demenca v njihovih skupnostih praktično ne obstajajo.
Nihče ne ve natančno, kakšno je bilo življenje lovcev-nabiralcev pred razmahom kmetijstva (neolitsko revolucijo), lahko pa si pomagamo z raziskavami lovcev-nabiralcev sodobnega časa.
Nekaj ducatov skupin tako imenovanih primitivnih ljudstev, kot so grmičarji, se še vedno preživlja tako. Izkaže se, da imajo ti ljudje obilo prostega časa, veliko spijo in delajo manj kot sosednji kmetje. Na primer, povprečni čas, ki ga določena skupina grmičarjev nameni pridobivanju hrane, je le med 12 in 19 ur na teden, za nomade Hazda iz Tanzanije pa 14 ur ali manj.[1]
Se vam to zdi neprijetno in surovo? Marsikdo bi raje delal le 14 ur na teden, še posebej, če bi lahko preostanek časa namenil skrbi zase, potrebnemu spancu ter preživljanju časa z družino in prijatelji.
Raziskave današnjih lovcev-nabiralcev razkrivajo njihovo krepko zdravje in odsotnost kroničnih bolezni, kot so sladkorna bolezen, depresija in demenca. Da izvemo še kaj o zdravju naših prednikov pred in po neolitski revoluciji, pa se moramo ponovno znašati na fosile, iz katerih lahko razberemo nekaj osupljivih razlik med skupinama.
Na zahodu ameriške zvezne države Illinois, blizu sotočja rek Spoon in Illinois, leži trinajst gomil, v katerih so našli pomembne dokaze o življenjskem slogu lovcev-nabiralcev, ki so tam živeli med leti 950 in 1200 našega štetja. V tem času so iz neznanih razlogov spremenili svoj način prehranjevanja iz hrane lovcev-nabiralcev na kmetijstvo, osnovano v glavnem na starodavni vrsti koruze (angl. maize). Po uvedbi kmetijstva se je njihovo število prebivalcev v 250 letih povečalo za desetkrat. A ta rast je imela tudi svojo temno stran. Primerjava kosti skupin ljudi pred in po uvedbi kmetijstva razkrije jasno poslabšanje zdravstvenga stanja po tej veliki spremembi. Raziskovalci gomil Dickson Mounds so opazili skrajšanje stegnenice ter zmanjšanje premera golenice pri otrocih kmetijske dobe. Enake znake so opazili pri odraslih, hkrati pa so bili ti tudi nižje rasti od svojih prednikov lovcev-nabiralcev.
Podobne razlike v višini kažejo podatki drugih starodavnih civilizacij. Kosti iz Grčije in Turčije izpred 12.000 let nazaj pokažejo, da je bila povprečna višina lovca-nabiralca 175 cm za moške ter 165 cm za ženske. Z razvojem kmetijstva je njihova višina strmo padla – do leta 3000 pred našim štetjem so bili moški visoki le še 160 cm, ženske pa 152 cm, kar nakazuje hudo poslabšanje njhovega prehranskega stanja. Mnogo raziskav kaže jasno soodvisnost telesne višine odraslih in kakovosti prehrane. Raziskava višin moških v 105 državah zaključuje:
V narodih z višjo telesno višino [...] je uživanje rastlinskih beljakovin razločno nižje na račun živalskih beljakovin predvsem iz mlečnih izdelkov. Najvišja poraba je v severni in srednji Evropi s svetovnim vrhov telesne višine moških na Nizozemskem (184 cm).[3]
Ta velika raziskava prehranske kakovosti kaže, da je vnos živalske hrane neposredno povezan z višjo telesno višno moških. Avtorji so poudarili, da so bile telesne višine v prebivalstvih s hrano pretežno živalskega izvora višje tudi v primeru kalorične enakovrednosti pretežno rastlinskih in pretežno živalskih prehran. Ostale raziskave so prišle do podobnih dognanj glede ključne vloge kvalitete hrane pri vplivu na telesno višino:
Dokazi raziskav kažejo, da je nizka telesna višina (ki odraža upočasnitev rasti) v državah z nizkim in srednjim prihodkom posledica okoljskih vzrokov, predvsem skupno prehrano v zgodnjih letih [...] Ta pregledni članek predlaga, da je telesna višina odraslih uporaben marker za razlike v skupni kakovosti prehrane, biološkem pomanjkanju in standardu življenja med in znotraj prebivalstev ter bi ga naj rutinsko merili.[4]
Obstajajo tudi dokazi, da so Indijanci, pokopani v gomilah Dickson Mounds, ob znižanju telesne višine trpeli še za bakterijskimi okužbami. Tovrstne okužbe pustijo sledi na zunanji površini kosti (pokostnici). Golenica je za to posebej dovzetna zaradi omejenega krvnega pretoka. Raziskava golenic iz teh gomil je pokazala, da se je z razvojem kmetijstva število omenjenih poškodb povečalo za faktor 3, kar je pomeni, da je bilo prizadetih 84 % kosti tega obdobja.
Druga vrsta poškodbe kosti, v angleščini znana kot porotic hyperostosis, se pojavi na lobanji in tanjših kosteh telesa. Nakazuje na pomanjkanja hranil, kot sta cink in železo, in povzroči "gobast" videz kosti, ker se kostni mozeg razširi, zunanje plasti pa izginjajo. V omenjenih gomilah so našli dokaze, da je bila tudi ta vrsta poškodbe pogostejša in intenzivnejša v dobi kmetovanja. Prav tako so se povečale okvare zobne sklenine, ki namigujejo na pomanjkanja maščobotopnih vitaminov, lastnih predvsem živalski hrani. Jasno je, da je imelo zmanjšanje uživanja živalske hrane in povečano zanašanje na pridelano rastlinsko hrano katastrofalen učinek na zdravje teh ljudi kljub temu, da se njihovo prebivalstvo s kmetovanjem povečalo.
Tovrstne spremembe v zdravstvenem stanju se niso dogajale le med lovci-nabiralci iz današnje države Illinois. V knjigi Paleopatologija in izvor kmetijstva avtorji opišejo podobne spremembe pri 19 od 21 kultur, ki so doživele prehod na kmetijstvo.[5] Podobno je Weston A. Price v svoji knjigi Prehrana in telesna degeneracija opazil očitne razlike med telesnim in zobnim zdravjem prebivalstev po celem svetu, ki so jedla tradicionalno prehrano v nasprotju s predelano hrano zahodnih civilizacij.[6]
Price je potoval po celem svetu, da je lahko raziskoval domorodne kulture na robovih civilizacije, vključujoč ljudi severne Evrope in Švice, prebivalce gelskih otokov, afriška plemena in avstralske Aborigine. Ugotovil je, da je bila med ljudmi s tradicionalnim načinom življenja živalska hrana bolj cenjena od rastlinske in da je vedno predstavljala znaten delež prehrane s posebnim poudarkom na mesu organov ter maščobi. Opazil je tudi, da niti ena kultura ni cvetela s prehrano iz izključno rastlinske hrane. Afriška plemena, ki so jedla pretežno živalsko hrano, so bila bolj zdrava in so nadvladala nad plemeni, ki so jedla pretežno rastlinsko hrano.
V plemenu Masajev je raziskava 2.516 zob 88 posameznikov [...] razkrila le štiri ljudi s kariesom. Ti so imeli skupno deset obolelih zob ali le 0,4 % pregledanih zob. [...] V nasprotju z Masaji je pleme Kikuyu pretežno kmetijsko. Večino njihove prehrane predstavljajo sladki krompir, koruza, fižol, nekaj banan, proso in navadni sirek, različica indijskega prosa [...] Pripadniki plemena Kikuyu niso tako visoki kot Masaji, hkrati pa imajo precej manj robustna telesa [...] Raziskava 1.041 zob 33 pozameznikov je razkrila 57 zob s kariesom ali 5,5 %. To je predstavljalo 36.4 % pozameznikov.[6]
Ogromna razlika v zdravju zob skupaj z nižjo telesno višino in manj robustnimi telesi kmetijskega plemena Kikuyu govori podobno zgodbo kot primerjava med lovci-nabiralci in kmetovalci iz gomil Dickson Mounds ter ostalih mest po svetu. Ob Masajih lahko primere odličnega telesnega in zobnega zdravja najdemo tudi med Eskimi, ki so Pricea izjemno navdušili.
Eskimi so ostali zvesti načinu življenja svojih prednikov in so dokaz, kako lahko Narava zgradi raso, sposobno preživeti tisoče let v nepopustljivih pogojih arktičnega podnebja. Kot Indijanci so tudi Eskimi cveteli, dokler jih ni uničil stik s sodobno civilizacijo, s katerim, kot vsa domorodna ljudstva, zbledijo in umrejo. V svojem domorodnem stanju nam predstavljajo primer telesne odličnosti in popolnega zdravja zob, kot ju je redko izkazala katera koli rasa preteklosti ali sedanjosti.[6]
Še en raziskovalec, Vilhjalmur Stefansson, je zapustil svoje delo kot antropolog v Harvardu ter se odpravil živet z Eskimi severne Aljaske, o katerih je zapisal, da so večino leta jedli skoraj izključno hrano živalskega izvora.
Zdelo se mi je, da tako duševno kot telesno nikoli v življenju nisem bil bolj zdrav. [...] Tekom prvih nekaj mesecev mojega prvega leta na Arktiki sem pridobil [...] orožje, ki je v mojih mislih premagalo poglede na prehrano, opisane na začetku tega članka. Zdrav sem lahko bil s prehrano iz rib in vode. Dlje časa sem ji sledil, bolj mi je bila všeč, kar je pomenilo, da se nikoli ne naveličaš svoje hrane, če je imaš na voljo le eno vrsto. Ob prehrani z ribami nisem dobil skorbuta in tudi ne slišal, da bi ga kdo od mojih ribojedih prijateljev kadar koli imel. [...] Imel nisem nobenih znakov otrjevanja arterij in visokega krvnega tlaka, okvar ledvic ali revme. [...] Ti meseci z ribjo prehrano so bili začetek več let, ko sem živel na prehrani iz izključno mesa. [...] Po svojih takratnih najboljših ocenah sem na Arktiki ob le mesu in vodi živel več kot pet let.[7]
Ko se je Stefansson vrnil izmed velikih lovcev Arktike, je dajal podobne drzne izjave ter opisal svoje ugotovitve zdravnikom prvega desetletja 20. stoletja, ki mu seveda niso verjeli. Vilhjalmur je bil odločen, da jim dokaže, da mesojeda prehrana ni le varna, ampak tudi koristna za zdravje. Tekom ene najbolj neverjetnih raziskav človeške prehrane je preživel celo leto v bolnišnici Bellevue v New Yorku. Ob tem je jedel prehrano iz izključno živalske hrane pod ostrim nadzorom dvomljivih zdravnikov. Zdravniki so zaključili, da je bil ob mesojedi prehrani vsaj toliko zdrav kot ob prvih treh tednih mešane prehrane. Sam je bil mnenja, da je bilo njegovo zdravje boljše od povprečnega.
Verjetno se sprašujete, ali niso bili Indijanci iz gomil Dickson Mounds in mnogo ostalih ljudstev, ki jih je raziskoval Weston Price, tako lovci kot nabiralnci. Res je. Tudi večina sodobnih plemenskih ljudstev uživa tako živali kot rastline. Ne smemo pa pozabiti na razlike med živalmi, ki jih lahko lovijo sodobni lovci-nabiralci, ter tistimi, ki so jih lahko lovili naši daljni predniki pred 70.000 ali celo 2 milijonoma let. Zaradi višje energijske in hranilne vrednosti so naši predniki vedno dajali prednost živalski hrani pred rastlinsko, ko je bila ta seveda na voljo. Trenutne ocene prehrane sodobnih lovcev-nabiralcev namigujejo na približno enaka deleža živalske in rastlinske hrane. Ob tem ne smemo pozabiti, da pogosto nimajo več dostopa do velikih živali ter so se prisiljeni prilagajati na spremembe okolja z nabiranjem več rastlinske hrane. Zato sodobne skupine lovcev-nabiralcev niso najboljši primer za določitev razmerja med zaužito živalsko in rastlinsko hrano naših prednikov.
Skupine, ki jih je raziskoval Weston Price, so skušale preživeti prav tako kot današnja plemenska ljudstva. Jasno je, da so naši predniki uživali tudi rastlinsko hrano, a so jo jedli le, ko je bilo to potrebno za preživetje, ne pa z razlogom, da bi iz nje pridobili edinstvena hranila. Danes za razliko od naših prednikov ne želimo le preživeti, pač pa živeti z optimalnim zdravjem. Kalorije niso več omejujoči dejavnik, kot so bile tekom večine človeške zgodovine. Nihče od velikega deleža prebivalstva z okvarjeno presnovo ne trpi za pomanjkanjem kalorij. Danes imamo lahko kot največji lovci tega planeta vedno dostop do najprimernejše hrane za človeška bitja.
