Večina ljudi se ne zaveda pravega vzroka bolezni, odgovorne za velik delež smrti današnjega časa. Vlada namreč prepričanje, da je rak genetska bolezen, čeprav obstaja veliko dokazov, ki temu nasprotujejo.
Ali je mogoče, da smo pri zdravljenju raka tako neučinkoviti, ker je naše razumevanje bolezni napačno?
Otto Heinrich Warburg, leta 1931 Nobelov nagrajenec na področju medicine, je že v prvi tretjini 20. stoletja odkril presenetljivo lastnost rakavih celic: za svoje delovanje niso porabljale kisika kljub temu, da je bil ta na voljo.[1,2]
Rak, poleg vseh drugih bolezni, ima nešteto sekundarnih vzrokov. Ampak tudi za raka obstaja le en glavni vzrok. Povzeto v nekaj besedah je glavni vzrok raka zamenjava dihanja s kisikom v normalnih telesnih celicah s fermentacijo sladkorja.
Otto H. Warburg
Tovrstno obnašanje se bistveno razlikuje od naših zdravih celic – te za proizvodnjo energije porabljajo kisik v procesu celičnega dihanja, saj je ta bistveno bolj učinkovit od proizvodnje energije s fermentacijo, pri kateri kisik ne sodeluje. Hkrati se boste spomnili, da pri t.i. anaerobnem delu nastaja mlečna kislina, ki je pogosto vzrok bolečino in pekoč občutek v mišicah ob težki fizični aktivnosti.
Sodobna znanost je po Warburgovem delu pokazala, da je vzrok za neobičajno energijsko presnovo rakavih celic v njihovih okvarjenih mitohondrijih.[2,3]
Mitohondriji so energijske tovarne naših celic.
Celično dihanje, naš najbolj učinkovit proces pridobivanja energije, poteka v znatnem delu znotraj mitohondrijev.
Izkaže se, da so mitohondriji v rakavih celicah okvarjeni na razne načine, ki jih v svoji knjigi podobno opiše Seyfried.[3] Za ta članek je pomembno le, da to povzroči nezmožnost zadostne proizvodnje energije s celičnim dihanjem. Posledično mitohondriji signalizirajo celičnemu jedru, naj zagotovi druge vire energije z procesom, ki mu v angleščini pravimo retrograde signalling.
Celica nato prične pridobivati manjkajočo energijo s fermentacijo, hkrati pa opazimo tudi druge učinke, kot je nestabilnost celičnega genoma (dednega materiala). Zaradi te se v dednem materialu celice sčasoma pojavijo mutacije – te niso vzrok raka, ampak njegova posledica.[3]
To seveda ne pomeni, da genetika nima vpliva na verjetnost za pojav raka. Nekatere osebe so bolj nagnjene k raku kot druge, a to še ne pomeni, da se tam skriva poglavitni vzrok za njegov nastanek.
Zamenjava celičnega dihanja s fermentacijo torej povzroči bistvene spremembe v delovanju celice. Če celica te spremembe vzdržuje dovolj dolgo in se ne vrne nazaj v normalen način delovanja, lahko postane rakava. Delovati prične po starodavnem
mehanizmu in nenadzorovano rasti. Predvideva se, da je bila hitra in nenadzorovana rast pomembna za preživetje preprostih organizmov milijarde let nazaj, v človeških celicah pa seveda ni tako, ker povzroči smrt organizma – rezultat, ki se ga pri raku zelo dobro zavedamo.
Večina znanstvenikov danes verjame genetski teoriji raka, ki pravi, da so za nastanek raka odgovorne mutacije genetskega materiala celice. Kljub temu izredno drag in obsežen projekt Atlas genoma raka (TCGA)[4] ni uspel najti jasne skupine mutacij, odgovornih za nastanek raka.[2] Razlogi za neustreznost tega modela so podrobneje opisani v knjigah Seyfrieda[3] in Christoffersona.[2]
Ko enkrat razumemo, da je rak metabolna bolezen, lahko na tej podlagi razvijemo načine, kako zmanjšati verjetnost za njegov nastanek ter kako pomagati pri njegovem zdravljenju. Veliko od tega lahko storimo tudi sami.
Ker ima rak bistveno nižjo sposobnost celičnega dihanja od zdravih celic, ima tudi bistveno nižjo sposobnost porabe maščobe za energijo – ta namreč poteka v mitohondrijih.
Po drugi strani se zanaša na energijsko neučinkovit postopek fermentacije in posledično za svojo rast potrebuje velike količine glukoze.
Iz zgornjih trditev sledi, da bomo raku močno otežili življenje, če energijsko presnovo telesa od ogljikovih hidratov v čim večji meri usmerimo proti maščobam in ohranimo zdrave mitohondrije. Zdrave celice se bodo na spremembo energenta brez težav prilagodile, rakave celice pa ne.
Očitna načina za to sta dva: ketogena prehrana in postenje (predvsem podaljšano postenje). Z obema pristopoma dosežemo znižanje krvnega sladkorja in povišan nivo ketonov, kar kaže na porabljanje maščobe za energijo. A vendar oba načina ne data enakega učinka.
Ob podaljšanem postenju, torej življenju brez uživanja hrane več dni ali tednov, bo telo primorano izrabljati maščobo kot vir energije v največji možni meri in posledično bodo nivoji krvnega sladkorja in ketonov najbolj ugodni za zdravljenje raka (takšnih nivojev z običajno ketogeno prehrano ne dosežemo).
Med postenjem telo tudi aktivira mehanizem, imenovan avtofagija (dobesedno pomeni jesti samega sebe
), s katerim celice reciklirajo nepotrebne ali slabo delujoče gradnike za energijo in hranila.[5] Ena od slabo delujočih tarč je lahko tudi rak. Čeprav mu ta znanstvena spoznanja najverjetneje niso bila na voljo, je o možnosti zmanjšanja tumorjev s podaljšanim postenjem pisal Herbert Shelton.[6]
Dodatna prednost pobijanja rakavih celic na ta način je tudi, da umirajo pretežno z apoptozo (programirana celična smrt) namesto z nekrozo (patološka celična smrt). Za kemoterapijo je značilna predvsem druga. Pobijanje raka s programirano celično smrtjo med drugim zmanjšuje vnetja.[2]
Porabljanje maščobe za energijo naj ne bi bilo primerno le za samostojno zdravljenje raka, pač pa tudi za uporabo v kombinaciji s konvencialnimi načini, ki lahko tako postanejo opazno bolj učinkoviti.[3] Na spletu lahko najdete tudi zgodbe o zmanjšanju stranskih učinkov kemoterapije ob postenju.[7]
Nekateri ob ketogeni prehrani ali postenju uporabljajo tudi hiperbarično kisikovo terapijo, ki je dostopna tudi širši javnosti. Ta v telesu poveča oksidativni stres, ki ga zdrave celice, še posebej ob porabljanju maščobe, brez težav preživijo, rakave celice (v težki situaciji že zaradi omejitve energije in avtofagije) pa imajo pri tem precej večje težave. Strategija temelji na tem, da rakave celice s prehrano ali postenjem potisnete do roba,
s kisikovo terapijo pa čez rob.
[2]
Da, a jih le redki uporabljajo. Hkrati so najbolj učinkovita skupaj s spremembo prehrane.
Nekatere preproste spojine, kot je na primer 2-deoksiglukoza (2-DG) lahko blokirajo presnovo glukoze, glavnega vira energije za rakave celice.[3]
Že v letu 2000 je dr. Young Hee Ko odkrila uporabnost še ene preproste spojine – 3-bromopiruvata (3BP)[8] – ki je v poskusu na 17-letnem Yvarju Verhoevenu tako učinkovito pomorila rakave celice v jetrih, da je ta zaradi sproščenega amonijaka padel v nezavest.[2] Omeniti velja, da je spojina nestabilna in zato zahteva primerno formulacijo in način dostave do rakavih celic, a vseeno ostaja dobro vprašanje, zakaj o njej ni več govora in raziskav.[9] Obstaja vsaj ena klinika, ki 3BP dejansko uporablja.[10]
Pomembno je omeniti tudi, da ob glukozi lahko rakave celice kot vir energije uporabljajo tudi aminokislino glutamin, na katerega le s prehrano težko vplivamo. Na presnovo te aminokisline pa je možno vplivati z učinkovinami, na primer fenilbutiratom (PB).[3]
